No ja, večina od nas nas ve kaj to pomeni. Tudi po televiziji, časopisih, itd. jim ne zmanjka obdelovanja te teme. Gre se predvsem za to, ko starši pritiskajo na v večini primerov) najstika, predvsem na področju šole.

Torej… trenutno se prebijam skozi tretji mesec, ocene res niso bleščeče, priznam pa, da bi bile, če bi se spravila učit. Pač na GCC-ju je potrebno sprotno učenje, kot vsak dan ponavljajo učitelji.

In s tem, ko sem postala fazanka, se je začel vršiti nekakšen pritisk… Najprej seveda, glavno, da boš vsaj dobra (kje so časi, ko so imeli govore o tem, da morem v življenju tudi uživat, ne se samo piflat, itd.).

Pred nekaj dnevi pa mama pride z idejo, da je njena sodelovka rekla svojemu sinu, da ne sme dobiti nobene dvojke, trojke, kaj šele enke. In seveda je morala moja “tastara” na hitro prevzeti to idejo. Medtem, ko mi jo je vsa vesela razlagala, sem jo seveda zdovgočaseno gledala, potem pa ji v mirnem tonu povedala, da v primeru, da misli nad mano vršit kakršen koli pritisk, ne bom niti odlična, niti prav dobra, po možnosti niti dobra. Nato pa zgroženi pogled in dretje o tem, kako mi ne bo več pustila tja pa tja pa tja pa tja. Vredu, priznam, da mi precej veliko pustijo, ampak če oni mislijo, da se bom zdaj sekirala zaradi vsake ocene… no, bomo potem o tem.

Gremo na primer fanta, ki je dobil ta “zakon”. Fanta osebno poznam že od osnovne in že v osnovni je imel veliko problemov, že v osnovni so bile solze za vsako štirico, ki je jo slučajno dobil. Sedaj pa gimnazija… Normalno je, da v gimnaziji pade uspeh. To je itak jasno vsakemu, ki zna seštet 1 + 1… Potem pa še starši strašijo svojimi neprimernimi pripombami.

V primeru, da se resnično začneš učit in trudit, presediš cele dneve pred zvezki, nato pa dobiš borno trojko, za katero te starši potem še napizdijo O.o Socialno življenje pa je itak na dnu, prijateljev nimaš, saj nimaš časa za njih, za kake športe tudi ne, ker se moraš učiti, itd.

Obstaja pa še drugi primer. Recimo, da si vseeno dovolj inteligenten, da najdeš čas za kakšno jutranjo pijačo, ipd. Nato pa imaš slab dan, ponesreči se ti, slučajno nisi dovolj zbran, itd. (vsi vemo, da je to še preveč mogoče) in dobiš tri. Starši v vik in krik, ker se nisi cel dan učil, vzamejo ti internet, po pouku seveda takoj domov in za knjige. Ja, ne boste verjeli, tudi takšni ekstremi se najdejo…

Najbolj smešno pa je, da se starši nato sprašujejo, zakaj jim več ne zaupamo, zakaj se zapiramo od njih, zakaj jim ne povemo za ocene, zakaj smo živčni in ne vem, kaj še vse. Večina se namreč ne bo uprla, pa ne zato, ker si ne upajo, ampak ker so naučeni, da morajo zmeraj ubogati - da imajo starši zmeraj prav O.o

No, na koncu pridemo do zaključka, da se je treba upreti. Tako kot se upirajo teroristi. Mogoče so potrebne nedolžne žrtve, pa vendar na koncu dosežemo tisto, kar želimo. Najstniki, ki živijo pod takim pritiskom, so bolj izpostavljeni depresiji, samomorom, izgubi živcev, ker nikoli ne gre tako, kot si v življenju zamisliš.

Pa vendar… učimo se zase. Naše starše skrbi, vendar lahko uspemo kjerkoli ne glede na uspeh. Da le ni nezadosen.

Sama seveda ne bom popustila, ne glede na to, kaj mi vzamejo. Vseeno sem dovolj zrela, da se zavedam, da je šola pomembna, ampak zaradi tega resnično ne bo trpelo moje socialno življenje.

P.S.: Da ne bomo tk resni ;P Z bendom smo sedaj na novem placu, ki je barvit zaradi zaves, ki so po celi sobi ^^

Drugače nam pa precej gre, se bomo poskusli posnet v kratkem

P.S.2: Za tiste, ki še ne veste: Anja si je kupila prve bularje, takšne skoraj do kolen. No ja, dol in gor jih je težko spraviti, vendar se človek resnično ne more upreti <3<3<3<3